Nacetova hiša

Nacetova hiša je stara več kot petsto let in last družine Polenec. Lastništvo je prehajalo iz roda v rod, v njej sta se rodila ker dva ugledna človeka. Prvi je bil operni pevec in režiser v sarajevski Operi Polde Polenec, drugi pa znanstvenik, biolog, kulturni delavec in častni občan Škofje Loke dr. Anton Polenec. Po smrti njunih staršev je ostal samo Polde, ki se je trudil ohraniti hišo v prvotnem stanju.
Zadnji izmed samostojnih lastnikov hiše je sin dr. Antona Polenca, gospod Tone Polenec, ki je znan športni pilot in urednik revije Krila, ki je leta 2004 umrl. Nacetova hiša je dobila ime po prvem gospodarju Ignacu - Nacetu Homanu, ki je leta 1818 hišo kupil od premožne meščanke Elizabete Nastran. Leta 1845 je hišo dobil v last Valentin Homan. Hiša je zgrajena kot alpska hiša z značilnosti, ki so jih imele hiše na škofjeloško - cerkljanskem področju. Za njih je bila značilna primorska in alpska gradnja.

Na lesenem delu hiše je ob prihodu opaziti hišno številko 74, ki pa je novejša. Nekoč je imela hiša številko 6. ki je omenjena tudi v glavni zemljiški knjigi. Po odloku o razglasitvi Škofje Loke in širšega območja za kulturni spomenik, je Nacetova na parceli št. 13 spomeniško zavarovana. Danes predstavlja vez med srednjeveškim in današnjim časom.

Hiša je velika, čeprav na zunaj ne daje takega videza. Glede na krajevne razmere je bila med večjimi v vasi vse do 20. stoletja. V njej sta živeli dve družini, to je šest do sedem ljudi. Družina je imela tudi nekaj hektarov zemlje, na kateri so redili dve kravi, telička, kokoši in svinje. Pomemben vir dodatnega zaslužka je bila obrt ali kašno drugo priložnostno delo. Do leta 1907 so imeli v hiši gostilno, ki je imela velik pomen za ljudi, ki so prihajali s hribovja. Ker so bili od hoje umazani in oblečeni v slaba oblačila, so s seboj prinesli boljša - tista za v mesto. V tej gostilni so se ustavili, odpočili, okrepčali in seveda preoblekli. Ponošeno obleko so shranili v hiši pri Nacetu in odšli po opravkih po mestu. Na poti domov so se zopet ustavili v gostilni in preoblekli.

Lastniki gostilne so skrbeli tudi za prevoz čez Poljanšcico z brodom, saj takrat še ni bilo mostu. Prav tako so se v hiši ukvarjali tudi z glavnikarstvom, oziroma s pripravo roževinami za glavnikarje v mestu in okolici. Izdelovali pa so tudi dreto za čevljarje.
Hiša je velika, čeprav pogled iz zunanje strani ne daje takega videza. Grajena je kot dvostanovanska hiša, v osnovi je delno zidana nadstropna stavba s podolžnim tlorisom. Zidani del hiše je bil po strokovnih ocenah zgrajen že v srednjem veku in sicer iz kamna, ki so ga našli nekje v okolici. Zidani gospodarski del hiše je pomaknjen v breg, nadstropje je leseno.

Streha je dvokapna. Sprva je imela slamnato streho s čopoma. Ko so leta 1908 opravili nekaj prezidav je streha ostala brez čopov in pokrita s cementnimi špičaki. Pri zadnjih vzdrževalnih delih pa so streho pokrili s sivo opeko, ki je podobna špičakom.
Tloris hiše je tak kot so ga imele nekoč značilne alpske hiše. To vrsto hiš bi lahko imenovali tudi hiša s črno kuhinjo. Tu so prostori čisti in topli, razen kuhinje so vsi brez dima. Taka hiša je varna pred požari, saj je kuhinja zidana, nevarne iskre pa so se lovile pod kamnitim obokom.

Po domnevah sedanjih lastnikov je v sredini 18. stoletja hiša postala premajhna. Tedaj je bila predelana in je dobila značilni baročni videz, ki se še do danes ni spremenil.

Pritličje sestavlja zidana veža, črna kuhinja, lesena spodnja ''hiša''¸ kamra in ''šija''. Glavni vhod vežo je z vzhodne strani, skozi močna lesena vrata. Narejena so iz deščic zloženih od levega in desnega roba proti sredini. Nad vrati je kamniti obok iz kamna, ki se na zunanjih robovih kruši in dokazuje častitljivo starost. Vzhodna in severna fasada sta ohranjeni brez sprememb, južno in zahodno pa so s prezidavami spreminjali. Okno ob vhodu ima posebno lepo izdelano kovinsko mrežo.